Download
1 / 24
E N D
RAK DOJK Tina Zore Anja Bantan
Opis bolezni • Rak dojke je najpogostejši rak žensk v razvitem svetu in pri nas. Zbolevanje narašča, v Sloveniji letno zboli okoli 1.000 žensk, približujemo se pojavnosti v razvitem svetu (100 na 100.000 žensk). Po napovedih naj bi v prihodnosti zbolela vsaka osma ženska. Najpogosteje zbolevajo med 50. in 70. letom. Kljub večjemu obolevanju se zadnja leta smrtnost zaradi te bolezni v razvitem svetu zmanjšuje. Razloga za to sta organizirano iskanje raka pri najbolj ogroženih ženskah, t.i. presejanje in uvajanje novih učinkovitejših načinov zdravljenja. Petletna preživetja brez ponovitve bolezni, katera lahko skoraj enačimo z deležem ozdravitev, znašajo glede na podatke EUROCARE3 raziskave v Evropi od 60 % - 85 %, v Sloveniji pa 65 %.
Kako nastane?? • Nenadzorovana delitev celic se zgodi v izvodilih ( duktalni rak, 70-80%), ali v žleznih mešičkih ( lobularni rak, 10-15%). Hitrost rasti ni enaka. Najmanjši rak, ki ga lahko odkrijemo z mamografijo, mora imeti ok. sto milijonov celic. Razvoj rakavega tumorja poteka v 3 fazah: • najprej raste na mestu nastanka, celice še ne prodirajo v okolico - neinvazivni ali "in situ" rak; nato celice prodirajo v okolico - invazivni rak; in končno se rakave celice razširijo po telesu - napredovali ali metastatski rak
Dejavniki • Dedni dejavniki večje tveganje za zbolevanje imajo ženske, če je v njihovih družinah že rak (dojk, jajčnikov, debelega črevesa ali prostate). Znani in določljivi so že nekateri geni, ki pomenijo večjo dedno obremenjenost, to sta gena BRCA1 ali BRCA2. • Reproduktivni dejavniki nerojevanje, pozen prvi porod, nedojenje, (dojenje dlje kot eno leto zmanjšuje nevarnost raka dojke), dolgotrajno jemanje kontracepcijskih tablet pred prvim porodom ali nadomestno hormonsko zdravljenje v pomenopavzi. Bolj ogrožene so tudi tiste ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred 11. letom in jo izgubile po 50. letu.
Preventiva • Samopregledovanje redno enkrat mesečno bi moralo preiti vsaki ženski v navado. Tiste, ki imajo še menstruacijo naj pregled opravijo sredi ciklusa. Vzemite si čas pri kopanju v kadi, ali pod prho, z namiljeno roko boste najlažje zatipale kakršnekoli spremembe. • Presejanje z mamografijo ali preventivna mamografija pomeni slikanje žensk brez bolezenskih znakov v dojkah v rednih časovnih razmakih z namenom zgodnjega odkrivanja bolezenskih sprememb. Po 50. letu priporočamo slikanje na 2 leti. Od 40. – 50. leta pa le po presoji zdravnika, predvsem pri ženskah z družinsko obremenjenostjo.
Bolezenski znaki • Tipna zatrdlina v dojki je najpogostejši znak. • Drugi znaki , ki lahko pomenijo raka so: ugreznjena bradavica, krvavkast izcedek iz dojke in sprememba kože (pomarančasta in rdečina). Prvi znak so lahko tudi povečane bezgavke v pazduhi. Ob pojavu kateregakoli od teh znakov se nemudoma posvetujte z zdravnikom, ki bo z ustreznimi diagnostičnimi postopki izključil ali potrdil raka. Vedeti pa morate, da so spremembe v dojkah zelo raznolike in vsaka sprememba še zdaleč ni rak. • Rak dojke se tako klinično kot mamografsko kaže na več različnih načinov. Znaki so odvisni predvsem od velikosti, načina rasti, histološkega tipa, oz. od vrste tkiva, iz katerega se razvije. Rak, ki je večji od 1cm, je običajno že klinično tipen, posebno še, če se nahaja bliže površini dojke. Manjši raki so vidni le na mamografskih posnetkih.
Znaki pokažejo se v primeru, da se je rak dojke že razširil v oddaljene organe; najpogostejši so: splošno slabo počutje, utrujenost, impotenca in hujšanje, bolečine v kosteh, suh dražeč kašelj ter glavobol z bruhanjem in motnjami vida.
Postavitev diagnoze in stadija bolezni • Uporabljamo rentgensko slikanje - mamografijo in ultrazvočno preiskavo. Če s tem ne moremo opredeliti procesa v dojki, se izvede preiskava z magnetno resonanco. Vsako sumljivo spremembo moramo opredeliti z morfološkim pregledom spremenjenega tkiva, ki ga odvzamemo s tankoigelno ali debeloigelno punkcijo. Citopatološki oz. patomorfološki pregled tkiva pove ali gre za rakavo spremembo in kakšne vrste je. Stadij bolezni določajo: velikost tumorja, velikost pazdušnih bezgavk in oddaljeni zasevki.
Klinični pregled • izkušen zdravnik lahko že na otip prepozna sumljive spremembe, pregledati mora tudi bezgavke v pazduhi in nad ključnico.
Vrste operacij • 1. Odstranitev tumorja z delom dojke: • Poseg se imenuje tumorektomija ali kvandrantektomija, saj je odstranjen le del dojke z varnostnim plaščem zdravega tkiva. Hkrati se odstrani tudi varovalna bezgavka ali po potrebi vse pazdušne bezgavke.
2. Odstranitev celotne dojke: • Mastektomija je poseg, pri katerem dojko odstranijo v celoti, skupaj z ovojnico velike prsne mišice, a brez pazdušnih bezgavk
3. Modificirana radikalna mastektomija je poseg, pri katerem odstranijo celo dojko, skupaj z ovojnico velike prsne mišice ter istostranskimi pazdušnimi bezgavkami.
Mamografija • rentgenska slika (mamogram) kaže v črni in beli sliki posamezne vrste tkiva dojke. Če znaki raka niso dovolj jasni so še dodatne preiskave, oz. slikanja.
Biopsija • odvzem tkiva za mikroskopski pregled ; igelna biopsija ali punkcija je postopek, ko s tanko ali debelo iglo odvzamemo celice oz. košček tkiva. Vodene punkcije izvajamo pod kontrolo rentgena ali ultrazvoka. Za odvzem tkiva se uporablja še mamotom - vakuumska biopsija, včasih pa kirurški poseg.
Najpogostejše oblike • v dojkah najpogosteje vznikne rak iz žleznega epitela (duktalni in lobularni karcinom ) , ki je lahko invazivni rak ali in situ (prodira v okoliško tkivo, oz. ne). Lahko se pojavijo tudi drugi raki, limfomi in sarkomi
Zdravljenje • Rak dojke zdravimo s kirurškimi, obsevalnimi in sistemskimi metodami. Izbira je odvisna od razširjenosti bolezni ob postavitvi diagnoze in številnih drugih dejavnikov kot so starost bolnice, njeno menopavzno stanje, lokacija tumorja in njegove značilnosti. Kirurško zdravljenje je popolna odstranitev tumorja in prizadetih pazdušnih bezgavk. Za to je včasih potrebna odstranitev dojke, večinoma pa dojko lahko ohranimo. Pogosto je potrebno še obsevanje dojke in/ali dopolnilno hormonsko ali citostatsko zdravljenje.
Kirurško zdravljenje • Ohranjevalne ali konzervirajoče operacije - odstranimo tumor z varnostnim robom. Pri invazivnem raku sledi obsevanje dojke. Operacije z odstranitvijo dojke - obsevanje ponavadi ni potrebno. • Kadar je rak invaziven, pri vseh operacijah odstranimo in pregledamo varovalno bezgavko. Če so v njej metastaze, odstranimo vse ostale bezgavke iz pazduhe.
Obsevanje • zdravljenje z visokoenergijskimi delci z namenom uničenja morebitnih rakavih celic v dojki ali prsni steni. Pri ohranitve dojke priporočamo obsevanje dojke, po odstranitvi dojke pa samo pri bolnicah z večjimi tumorji in velikim številom prizadetih pazdušnih bezgavk.
Hormonsko in biološko zdravljenje • uporablja se kot dopolnilno (adjuvantno) zdravljenje po predhodni operaciji ali pa za zdravljenje napredovalega raka dojke. Bolnicam s hormonsko odvisnim rakom dojk (v tkivu tumorja dokazani hormonski receptorji) priporočamo nekajletno dopolnilno hormonsko zdravljenje; tistim katerih tumor vsebuje receptorje za rastni dejavnik HER2 padopolnilno biološko zdravljenje s trastuzumabom.
Citostatsko zdravljenje • (kemoterapija) – sistemsko zdravljenje z zdravili, ki uničujejo rakave celice kjerkoli v telesu. Dopolnilno citostatsko zdravljenje načeloma priporočamo vsem bolnicam, katerih tumor ne vsebuje hormonskih receptorjev ter bolnicam z velikimi tumorji in prizadetimi pazdušnimi bezgavkami. Zdravljenje lokalno napredovalega raka dojk je enako zdravljenju operabilnega raka, le da se prične s sistemskim zdravljenjem, kateremu sledi kirurško zdravljenje in/ali obsevanje. • Razsejani (metastaski) rak dojke zdravimo s sistemskimi zdravili in obsevanjem prizadetih organov, zlasti kosti. Pri tem je zelo pomembno tudi lajšanje simptomov bolezni t.i. simptomatsko zdravljenje.
Stranski učinki • Stranski učinki in posledice so odvisni od načina zdravljenja; pri bolj agresivni terapiji so lahko tudi posledice hujše. Neželeni učinki kirurškega zdravljenja so spremenjena telesna podoba, lahko bolečine v predelu prsne regije in otekanje roke v primeru odstranitve pazdušnih bezgavk. Ob uporabi sodobnih metod obsevanja, so neželeni učinki redki. Neželeni učinki citostatskega zdravljenja so pogosti in lahko tudi težki.
Operativno zdravljenje za korekcijo telesnih sprememb priporočamo rekonstrukcijo dojke z lastnim tkivom ali vsadkom. Rekonstrukcijo lahko načrtujemo že pred mastektomijo, lahko se naredi sočasno – takoj po mastektomiji, ali pa kasneje kadarkoli se odločite zanjo. Limfedem roke – nastane pri 5 % - 10 % bolnic, nevarnost je večja pri tistih, ki imajo odstranjene vse pazdušne bezgavke. Oteče lahko cela roka, ali pa samo njen del. Nastajati začne čez 1 – 2 meseca po operaciji ali kasneje – čez leto ali več. • Obsevanje med obsevanjem se lahko pojavijo opeklinam podobne spremembe obsevane kože. Koža v tem predelu lahko ostane porjavela in zadebeljena. • Kemoterapija najpogostejši takojšen neželen učinek je zavora delovanja kostnega mozga s posledično nagnjenostjo k okužbam, utrujenost, splošno slabo počutje ter spremembe kože in sluznic. Slabost in bruhanje, ki sta bila včasih zelo pogosta in neprijetna neželena učinka, lahko danes s pravilno uporabo učinkovitih zdravil zelo omilimo. Kasne posledice so lahko: kronična utrujenost, motnje koncentracije in spomina, izguba fertilnosti in prezgodnja menopavza.
Ponovitev bolezni • Po ustreznem prvem zdravljenju operabilnega raka dojk se pri določenem deležu bolnic bolezen tekom let ponovi ali v dojki ali v oddaljenih organih. Delež ozdravljenih bolnic se z uporabo ustreznega lokalnega zdravljenja, predvsem pa sodobnega dopolnilnega sistemskega zdravljenja, povečuje, vendar se bolezen pri dobri tretjini bolnic še vedno ponovi. Zato je potrebno skrbno spremljanje bolnic z rednimi pregledi pri onkologu.
Lokalna ponovitev • V primeru, da se bolezen ponovi v dojki ali v prsni regiji je potrebno ponovno lokalno zdravljenje, ki obsega popolno odstranitev dojke, oziroma tumorja ter obsevanje. • Metastaski rak dojke • Zdravljenje bolezni, ki se je razširila v oddaljene organe, je sistemsko. Razsejani rak dojke ni več ozdravljiva, vendar pa je pri večini bolnic zazdravljiva, kronična bolezen. Z ustrezno uporabo hormonskih zdravil, citostatikov ter bioloških zdravil, lahko dosežemo večletne zazdravitve bolezni ob dobri kvaliteti življenja.
