1 / 40

Ustavno in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja

Ustavno in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja Pravo Evropske unije:

iokina
Download Presentation

Ustavno in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. Ustavno in upravno pravo ter sistem EU: izbrana vprašanja Pravo Evropske unije: Narava prava EU, razmerje med pravom EU in držav članic EU ter problematika virov prava EU Doc. dr. Aleš Ferčič

  2. Uvod: teorija (mednarodnega) prava Kaj je pravo? Kakšno je razmerje med nacionalnim pravom, mednarodnim in nadnacionalnim pravom? V čem je razlika med nacionalnim, mednarodnim in nadnacionalnim pravom? T(M)P Ali mednarodno in/ali nadnacionalno pravo lahko postane del nacionalnega? Lahko zavezuje tudi posameznike oz. jim daje neposredno iztožljive pravice? Opomba: pravno načelo, pravno pravilo, pravni sistem, pravni vir (formalni, materialni)

  3. Stranka (država) ne more uveljavljati določb svojega notranjega prava kot opravičilo za neuspeh pri izpolnitvi (mednarodne) pogodbe Vsaka veljavna (mednarodna) pogodba zavezuje stranke (države) in mora biti izpolnjena z njihove strani v dobri veri (pacta sunt servanda) Zlasti Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969)? “Klasično” Kaj glede tega določa mednarodno pravo? “Sui generis” / pravo EU Prednost, primarnost Neposredni učinek Avtonomnost

  4. Umestitev in veljavnost / neposredna uporabnost v ožjem smislu Neposredna izvršljivost / neposredna uporabnost v širšem smislu Hierarhični položaj Izrecen konsenz za zavezo NP v. MP Domnevani konsenz za zavezo Pravo RS in (klasično) mednarodno pravo: čl. 8 in 153 URS Kaj glede tega določa Ustava RS? Pravo RS in nadnacionalno pravo EU (kot posebno, sui generis mednarodno pravo): čl. 3a URS Temeljna načela ter vprašanje neposredne uporabnosti (v ožjem smislu), hierarhičnega položaja in neposrednega učinka (neposredne uporabnosti v širšem smislu)

  5. Nacionalno (slovensko) pravo v. (klasično) mednarodno pravo: teorija dualizma 8. člen URS Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. 153. člen URS Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo. Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi medn. pog.. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

  6. 8. čl. URS MP NP Mednarodne pogodbe Splošna načela CN Mednarodni običaji Ostalo 153. čl. URS Ustava (URS) Med. pog., ki jih ratificira DZ, splošno veljavna načela MP (SNCN & MO) Zakoni Med. pog., ki jih ratificira V Podzakonski akti

  7. Slovensko pravo v. pravo Evropske unije 3.a člen Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati. Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

  8. Izhodišče Razmerje med pravom EU in državami članicami odločilno determinirajo tri načela, ki so kreacija Sodišča: načelo avtonomnosti načelo neposrednega učinka načelo primarnosti (prednosti) Opomba: upoštevaj tudi načelo lojalne razlage in načelo odgovornosti DČ Načela sodijo v okvir prava EU, kar pomeni, da le-to samo določi svojo veljavnost, položaj in učinek v pravnem sistemu držav članic. (bistvena konceptualna razlika glede na “klasično” mednarodno pravo)

  9. Načelo avtonomnosti Pravni sistem EU je avtonomen oziroma samostojen in se kot takšen razvija relativno neodvisno od pravnih sistemov držav članic. Za veljavnost posameznega akta institucij EU v pravnem sistemu držav članic načeloma ni potreben noben nadaljnji nacionalni akt – načeloma je veljavnost avtomatična, neodvisna od neposredne volje posamezne države članice. Opombe: -razlika primarno in sekundarno pravo -Van Gend en Loos: […] pravo Skupnosti je nov pravni red mednarodnega prava, v dobro katerega so države na določenih področjih omejile svoje suverene pravice […] -Internationale Handelsgesellschaft: […] zatekanje k pravnim pravilom ali načelom nacionalnih pravnih redov in na tej podlagi odločanje o veljavnosti predpisov Skupnosti bi negativno vplivalo na enotnost in učinkovitost prava Skupnosti, o katerega veljavnosti je mogoče odločati zgolj na podlagi njegovih lastnih načel. Pravo, ki izhaja iz ustanovne pogodbe, je neodvisen vir prava in ga ni mogoče spreminjati s pravili pravnih redov držav članic, ne da bi s tem postala vprašljiva celotna pravna podlaga Skupnosti.

  10. Načelo neposrednega učinka Uvodne opombe: I. terminološka nekonsistentnost (neposredna uporabnost v širšem in ožjem smislu, objektivni (merilo, vsak) in subjektivni (pravica, naslovnik) nepos. učinek) II. področje presoje (uporaba določb aktov EU pred nacionalnimi sodišči s strani posameznika oz. v njegovo korist – Ali je možna? Na kakšen način oz. v kakšnem obsegu?) III. posebnosti glede direktiv (direktive so z vidika neposrednega učinka najbolj problematičen formalni vir EU in terjajo posebno obravnavo)

  11. NU in pravno obvezni viri EU (razen direktiv) -Včeraj (Van Gend en Loos,1963): določba mora biti jasna, negativna, nepogojna, brez pridržka držav članic oz. neodvisna od implementacijskega ukrepa držav članic. -Danes (načeloma): določba mora posameznikom podeljevati materialno pravico, biti mora dovolj jasna, natančna in nepogojna, skratka sposobna neposredne sodne uporabe (justiciable). -Jutri (?): kritika obstoječega koncepta in reformni pritiski.

  12. Navedenov celoti velja za: -določbe, zajete v primarnem pravu, -načeloma[1] za določbe mednarodnih sporazumov, -druge določbe sekundarnega prava(uredbe in odločbe), ne pa zadoločbe direktiv. Opomba:[1] Poseben problem predstavljajo mednarodni sporazumi iz sistema Svetovne trgovinske organizacije.

  13. NU in direktive Neposreden (vertikalen) Učinek določb direktiv Vmesen Posreden Lojalna razlaga Izključitev Opomba: zaveza glede cilja, ne pa tudi glede oblike in metod njegove uresničitve, zato ne preseneča njihova “pregovorna nejasnost/nenatančnost/nepogojnost”, kljub temu pa je za učinkovito pravo EU treba v določenih primerih tudi direktivam dati določen učinek v korist posameznikov (in prava EU).

  14. Neposreden vertikalen učinek določb direktiv -temelji: Van Duyn (1974), Ratti (1979) -razvoj:a) “poseg v implementacijsko obdobje” – Inter-Environnement Wallonie (1997), Mangold (2005) b) široka koncepcija države oz. javnega telesa – Marshall (1986), Constanzo (1989), Foster (1990) c) izrecna odklonitev neposrednega horizontalnega učinka – Marshall (1986), Dori (1994) VENDAR(!) vzporedno forsiranje lojalne oz. konsistentne razlage in vmesnega učinka

  15. Van Duyn […] bilo bi neskladno z dejstvom, da člen 189 PEGS direktivam priznava zavezujoč značaj, če bi na načelni ravni izključili možnost, da se obveznost, ki jo direktiva določa, ne bi mogla uveljaviti s strani tistih, ki jih zadeva. To velja zlasti, ko direktiva državam članicam nalaga obveznost, da ravnajo na določen način, saj bi bil v teh primerih praktična uporabnost direktive bila oslabljena, če se posamezniki ne bi imeli možnosti sklicevati nanjo pred nacionalnim sodiščem in če slednje ne bi moglo direktive vzeti v obzir kot element prava Skupnosti. Poenostavljeno povedano je Sodišče izpostavilo, da so direktive zavezujoče in se lahko bolj učinkovito uveljavljajo v praksi, če se posamezniki nanje lahko sklicujejo pred nacionalnim sodiščem, kot če te možnosti nimajo. […] člen 177 PEGS omogoča nacionalnim sodiščem, da na Sodišče naslovijo (predhodno) vprašanje, ki se nanaša na veljavnost in razlago vseh aktov institucij Skupnosti, brez izjem, kar indicira, da se lahko posamezniki na te akte sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Sodišče je v obravnavani zadevi nadalje izpostavilo, da je v vsakem primeru posebej treba preveriti, ali je narava, splošna shematika in tekst zadevne določbe takšen, da je sposobna ustvariti neposreden učinek v razmerjih med državo članica in posamezniki, s čemer je »odprla« vprašanje pogojev […].

  16. Ratti […] država članica ne more imeti koristi od svojega napačnega ali »zavajajočega« ravnanja. Opomba: Neposredni učinek je namenjen posameznikom in ne državi. Deluje samo enosmerno – posameznik proti državi. Če bi se država lahko proti posamezniku sklicevala na neposreden učinek, bi bilo to v nasprotju z nekaterimi temeljnimi pravnimi načeli (volenti non fit iniuria, estoppel, venire contra factum proprium, eqiuty). Namen neposrednega učinka je omogočiti posamezniku, da lahko pred nacionalnim sodiščem iztoži neko pravico, ki mu jo daje pravo Skupnosti.

  17. Čas, od katerega določbe direktiv učinkujejo: Inter-Environnement Wallonie, Mangold,… […] države morajo od uveljavitve direktive dalje, tj. že v implementacijskem obdobju, zasledovati cilje direktive na način, da ne sprejmejo ukrepov, ki bi lahko (resno) ogrozili cilje direktive. […] nacionalno sodišče že pred potekom implementacijskega obdobja ne sme uporabiti nobene določbe nacionalnega prava, ki nasprotuje pravu Skupnosti (ki ga tvori tudi direktiva).

  18. Široka koncepcija države oz. javnega telesa (širitev spektra vertikalnih razmerij): Marshall, Costanzo, Foster,… […] oblika oziroma forma, v kateri nastopa država, ni relevantna. V vsakem primeru je potrebno preprečiti, da bi država uživala ugodnosti na podlagi kršitve obveznosti, da se uskladi s pravom Skupnosti. V tem duhu je Sodišče v svoji nadaljnji praksi kot državo oziroma javno telo deklariralo vse organe države, ne glede na to, ali so imeli neposredno povezavo z neizvedeno ali z nepravilno izvedeno implementacijo. […] v koncept države oziroma javnega telesa vključene tudi decentralizirane, lokalne oblasti in tudi telesa, ne glede na njihovo pojavno ali pravnoorganizacijsko obliko, podrejena državi ali pod državno kontrolo ali s posebnimi pooblastili (ki presegajo tista, ki rezultirajo iz običajnih pravil med posamezniki), pri čemer je Sodišče posebej izpostavilo tista telesa, ki izvajajo javne storitve oziroma službe.

  19. Odklonitev horizontalnega učinka: Marshall,… […] direktiva sama po sebi ne more posameznikom naložiti obveznosti. Določba direktive sama po sebi ne more biti uporabljena proti posameznikom. Povedano drugače, posamezniki se pred nacionalnim sodiščem ne morejo neposredno sklicevati na konkretno določbo direktive, če gre za spor z drugim posameznikom. Opomba: Kljub temu, da je Sodišče določbam direktiv konsistentno odklanjalo horizontalni neposredni učinek, je za uporabo direktiv pred nacionalnimi sodišči, kadar gre za spore med dvema ali več posamezniki, postopoma vendarle odprlo druga, stranska vrata. V tej zvezi je mišljena t.i. harmonična, lojalna oziroma konsistentna razlaga (harmonious interpretation), ki se označuje tudi kot (horizontalen) posreden učinek direktiv, in nadalje t.i. horizontalen vmesen oziroma postranski učinek direktiv (incidental effect). Upoštevaj odšk. odg. (več o tem naslednjič).

  20. Posreden učinek (lojalna razlaga): Van Colson, Marleasing, Pfeifer, Adeneler,… […] obveznost držav članic, da izpolnijo cilje, ki jih določa direktiva, in nadalje obveznost držav, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti, ter obveznost da se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe, se nanaša na vse organe držav članic, vključno s sodišči. Sodišča in drugi organi držav članic morajo pri uporabi nacionalnih predpisov, zlasti t.i. implementacijskih, razlagati nacionalne predpise v skladu s tekstom in namenom direktive, da bi se zagotovili njeni cilji. Sodišče mora razlagati in uporabljati implementacijsko (in drugo nacionalno) zakonodajo v skladu z zahtevami prava Skupnosti, vendar do točke, do katere seže njihova diskrecija po nacionalnem pravu. […] obveznost lojalne razlage nanaša na relevantno nacionalno pravo, sprejeto pred ali po direktivi. Obveznost lojalne razlage se s tem ne nanaša le na implementacijsko zakonodajo.

  21. Sodišče je postopno obveznost lojalne razlage raztegnilo na nacionalni pravni sistem kot celoto, t.j. na vse predpise, ne glede na to, ali so bili sprejeti pred ali po direktivi, in ne glede na to, ali imajo specifično povezavo z direktivo. Seveda pa ima lojalna razlaga nacionalnih predpisov svoje meje in v tej zvezi je Sodišče že v zadevi Marleasing izpostavilo, da obstaja obveznost lojalne razlage, kolikor je to mogoče (as far as possible). Sodišče od nacionalnih sodišč načeloma ne zahteva razlage contra legem in jim načeloma prepušča presojo o tem, ali je v konkretnem primeru mogoča lojalna razlaga pro legem, čeprav je v nekaterih zadevah to polje dejansko prestopilo. V primeru prepozno implementiranih direktiv nastopi splošna obveznost nacionalnih sodišč, da razlagajo svoje domače pravo v skladu z zadevno direktivo, ko poteče implementacijsko obdobje. Sodišča držav članic se morajo od uveljavitve direktive dalje vzdržati, kolikor je to mogoče, razlage domačega prava na način, ki bi lahko po izteku implementacijskega obdobja resno ogrozil cilje direktive.

  22. Vmesni učinek direktiv: CIA Security, Unilever Italia,… Vmesen oziroma postranski učinek določb direktiv na nek način pomeni rahljanje stališča Sodišča, da direktive ne morejo imeti horizontalnega direktnega učinka. V nekaterih zadevah je namreč razsodilo, da direktive lahko imajo določen horizontalen učinek, če na posameznike ne naslavljajo neposredno pravnih obveznosti. S tem se je Sodišče približalo neposrednemu učinku določb direktiv, in sicer tako, da je ločnica med njima precej zamegljena. Sodišče je kot glavni razlikovalni kriterij izpostavilo dejstvo, da direktiva sama po sebi ne ustvarja pravic in obveznosti za posameznike, in se lahko v horizontalnih razmerjih uporabi z namenom izključitve nacionalnega prava, če ne ustvarja novih pravic oziroma obveznosti, ki morajo biti uporabljene-izvršene. Nastala praznina se mora zapolniti z ostalimi določbami nacionalnega prava. Ta pristop se označuje kot t.i. izključitveni učinek direktiv, saj pride samo do »izključitve« neskladne določbe nacionalnega prava, ne pa nacionalnega prava v celoti – pravni temelj je preostalo, z direktivo skladno nacionalno pravo.

  23. Odškodninska odgovornost DČ za prepozno oz. neprimerno implementacijo direktive: Francovich, Brasserie du Pêcheur,… • V zadevi Francovich je Sodišče sicer zavrnilo neposreden učinek direktive, kar je pomenilo, da posamezniki-delavci pred nacionalnimi sodišči od države niso mogli iztožiti pravic, ki jih je sicer v njihovo korist določila direktiva, vendar je Sodišče vzporedno s tem kreiralo načelo, da so države članice dolžne posameznikom povrniti škodo, ki nastane zaradi kršitve prava EU, za katerega je odgovorna država članica, in v tej zvezi določilo naslednje pogoje: • direktiva mora določati eno ali več pravic posameznikom; • direktiva mora v zadostni meri opredeliti te pravice, tj. iz same direktive zadosti jasno izhajajo pravice posameznikov; in • obstajati mora kavzalna oziroma vzročna zveza med kršitvijo obveznosti s strani države in škodo enega ali več posameznikov. • Opomba: • -Pravila DČ ne smejo niti pravno niti dejansko onemogočati posameznikov oz. njihove pravice do odškodnine. • -Brasserie du Pêcheur: dopolnitev/konkretizacija pogojev iz zadeve Francovich,saj velja: • namen kršenega pravnega pravila je bil posameznikom podeliti pravice;kršitev mora biti dovolj resna; in • obstajati mora neposredna vzročna zveza med kršitvijo in škodo.

  24. Kritika obstoječega koncepta (in možen bodoči razvoj) -Nekonsistentnost prakse Sodišča in nejasna, celo dvoumna argumentacija, -neposredni horizontalni učinek direktiv je bil zavrnjen zlasti z mislijo na pravno varnost posameznikov, vendar se zdi, da je le-ta v obstoječem konceptu še manjša, -številne kritike in reformni predlogi: dve glavni struji, prva predlaga zožitev koncepta, druga pa popolno ukinitev (izenačenje z določbami domačega prava) Cilj obojih: Povečati možnosti za uporabo prava EUpred nacionalnimi sodišči, ob hkratni odpravi zmede, ki je nastala v dosedanji praksi.

  25. Načelo primarnosti Izhodiščni problem je t.i. dvodimenzionalnost. Načelo primarnosti je treba obravnavati na evropski in nacionalni ravni (trenja med DČ oz. njihovimi ustavnimi sodišči in EU)

  26. Evropska raven Načelo se je izgradilo v praksi Sodišča – Costa proti ENEL (1964), Walt Wilhelm (1969), Internationale Handelsgesellschaft (1970), Simmenthal (1978), Factortame (1990), IN.CO.GE`90 (1998), Ciola (1999), Larsy (2001), Kapferer (2006) Bistvo načela je, da ima katerokoli pravilo iz sistema EU prednost pred katerimkoli pravilom države članice, če med njima pride do kolizije. V takšnem primeru mora katerikoli nacionalni organ uporabiti pravilo EU in ignorirati domače pravilo. Opomba: -načeloma se spoštuje res iudicata, -ne pride do razveljavitve domačega pravila, temveč le do neuporabe.

  27. Nacionalna raven Na nacionalni ravni je opazen t.i. aktivizem ustavnih sodišč, značilen zlasti za začetno obdobje, a ne izključno - nedavno je prišlo do upora ustavnih sodišč nekaterih držav, ki so v EU vstopile leta 2004. Načelo primarnosti generalno oz. per se ni sporno, pač pa so sporna nekatera vprašanja, zlasti: I. Ali je pravna podlaga za načelo primarnosti oz. odločba v zadevi Costa/ENEL utemeljena na acquis communautaire ali ustavah držav članic? II. Ali lahko načelo primarnosti avtomatično povzroči neuporabljivost oz. ignoriranje ustav držav članic? III. Kdo ima t.i. kompetenco o kompetenci?

  28. Načelo primarnosti v slovenskem pravu -Kaj določa Ustava? Člen 3 a. -In praksa US RS? Zaenkrat le obravnava tega problema na načelni ravni. -Pa teorija? Razlike.

  29. Pravni viri EU Primarni in sekundarni Klasifikacija pravnih virov EU Pravno obvezni (zavezujoči) in pravno neobvezni (nezavezujoči) Kodificirani (zapisani) in nekodificirani (nezapisani) Formalni in materialni Opomba: acquis communautaire

  30. Primarni in sekundarni pravni viri EU Primarni pravni viri EU so “vrhovni” pravni viri v pravnem sistemu EU. Tvorijo t.i. primarno pravo EU in so podlaga za delovanje institucij EU, vključno z izdajanjem sekundarnih pravnih virov EU. Nesporno je, da so primarni pravni vir EU t.i. ustanovne pogodbe, tj. mednarodne pogodbe, katerih stranke so DČ (vključno z naknadnimi modifikacijami, protokoli, prilogami in “listinami”, ki jih ustanovna pogodba povzdigne na primarni nivo) in splošna pravna načela. Glede mednarodnih običajev in mednarodnih pogodb oz. sporazumov, ki jih EU sklene s subjekti, ki niso DČ, v teoriji ni enotnosti. To je zlasti očitno, če izhajamo iz predpostavke, da je za primarne vire bistveno, da jih sprejmejo DČ, ne institucije EU. Sekundarni pravni viri EU so viri institucij EU, ki temeljijo na vsaj enem primarnem pravnem viru EU. Tvorijo t.i. sekundarno pravo EU in so hierarhično nižji kot primarni viri. (razčlemba sekundarnih virov sledi v nadaljevanju).

  31. Ustanovne pogodbe http://europa.eu/documentation/legislation/index_sl.htm Mednarodne pogodbe, za katere veljajo pravila mednarodnega prava, zlasti DK 1969. Ustavna oz. konstitucionalna narava. UP Čl. 6/1 PEU določa, da ima Listina EU o temeljnih pravicah enako pravno veljavnost kot PEU in PDEU. Čl. 51 PEU določa, da so protokoli in priloge sestavni del PEU in PDEU.

  32. Splošna pravna načela Striktno gledano jih “kreirajo” države (članice), ne EU. SEU jih le identificira in “prizna”. Nekatera so tudi kodificirana oz. povzeta v PEU, PDEU in druge vire (glej npr. preambulo in čl. 6/3 PEU). Glejte npr. zadeve: -8/55 (Fédération Charbonnière de Belgique);-C-61/94 (Komisija proti Nemčiji / International Dairy Agreement); -T-315/01 in C-402&415/05 P (Kadi);… SPN Npr.načela: svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države in njegovih izpeljank. Opomba: -SPN načela se uporabljajo pri razlagi in presoji aktov EU (in DČ), ter za zapolnjevanje pravnih praznih; -glejte npr. tudi: čl. 19 PEU in čl. 263, 267 in 340 PDEU.

  33. Mednarodni običaji Glej npri. zadevo: -C-286/90, Poulsen: […] ES oz. njene institucije mora pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevati mednarodno pravo […], in v danem primeru zlasti pravila mednarodnega običajnega prava. -C-162/96, Racke: […] pravila mednarodnega običajnega prava […] so zavezujoča za institucije ES in tvorijo sestavni del pravnega reda ES. Opomba: -čl. 38 Statuta MS v Haagu – vir MP so tudi mednarodni običaji; -objektivni in subjektivni kriterij.

  34. Mednarodne pogodbe oz. sporazumi EU Čl. 216-219 PDEU Glejte tudi zadeve: -C-239/03 (Etang de Berre); -C-84/98 (Komisija proti Portugalski); -C-21-24/72 (International Fruit Company). MS, ki jih sklene EU, so zavezujoči za njene institucije in DČ (vpliv na hierarhijo). MSEU Problem so mešani sporazumi in nasploh sporazumi iz sistema STO Mnenje 1/94, Mnenje 2/00,… Glede neposrednega (ne)učinka: -C-69/89 International Fruit Company); -70/87 (Nakajima), C-280/93 (Nemčija proti Komisiji); C-61/94 (Komisija proti Nemčiji); -C-53/96 (Hermes); -C-149/96 (Portugalska proti Svetu); -93/02 P (Biret); -377/02 (Leon van Parys).

  35. Pravni akti EU: čl. 288-299 PDEU (sekundarni pravni viri EU) Čl. 288 PDEU Za izvajanje pristojnosti EU institucije sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja. Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh DČ. Direktiva je za vsako DČ, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod. Sklep je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je naslovljen, je zavezujoč samo zanje. Priporočila in mnenja niso zavezujoča.

  36. Čl. 289 PDEU • Po rednem zakonodajnem postopku Evropski parlament in Svet skupaj sprejemata uredbe, direktive ali sklepe na podlagi predloga Komisije. Ta postopek je določen v členu 294. • V posebnih primerih, predvidenih v Pogodbah, Evropski parlament s sodelovanjem Sveta ali pa Svet s sodelovanjem Evropskega parlamenta po posebnem zakonodajnem postopku sprejemata • uredbe, direktive ali sklepe. • Pravni akti, sprejeti po zakonodajnem postopku, so zakonodajni akti. • V posebnih primerih, predvidenih v Pogodbah, se lahko zakonodajni akti sprejemajo na pobudo skupine držav članic ali Evropskega parlamenta, na priporočilo Evropske centralne banke ali na zahtevo Sodišča ali Evropske investicijske banke. Opomba: upoštevajte tudi izjemoma predvideno izključno zakonodajno pristojnost EK, določeno v čl. 106/3 PDEU za izvedbo čl. 106/1-2 PDEU

  37. Čl. 290/1 PDEU V zakonodajnem aktu se lahko na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta. V zakonodajnih aktih se izrecno opredelijo cilji, vsebina, področje uporabe in trajanje pooblastila. Bistveni elementi posameznega področja so predmet zakonodajnega akta in torej ne morejo biti predmet prenosa pooblastila. Čl. 291/1 PDEU Države članice sprejmejo vse ukrepe notranjega prava, ki so potrebni za izvajanje pravno zavezujočih aktov EU. Čl. 292 PDEU Svet sprejema priporočila. Na predlog Komisije odloča v vseh primerih, za katere Pogodbi določata, da akte sprejema na predlog Komisije. Na področjih, kjer se za sprejetje akta Unije zahteva soglasje, odloča s soglasjem. Komisija, v posebnih s Pogodbama predvidenih primerih, pa tudi Evropska centralna banka, sprejemata priporočila.

  38. Čl. 296 PDEU Če Pogodbi ne določata vrste akta, ki naj se sprejme, se institucije o tem odločijo v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju ustreznega postopka in načela sorazmernosti. Pravni akti se obrazložijo, v njih pa se navedejo predlogi, pobude, priporočila, zahteve ali mnenja, predvideni v Pogodbah. Evropski parlament in Svet pri obravnavi osnutkov zakonodajnih aktov ne sprejmeta nobenega akta, za katerega na zadevnem področju ni predviden ustrezen zakonodajni postopek. Opomba: pravna podlaga kot pogoj

  39. Člen 297 Zakonodajne akte, sprejete po rednem zakonodajnem postopku, podpišeta predsednik Evropskega parlamenta in predsednik Sveta. Zakonodajne akte, sprejete po posebnem zakonodajnem postopku, podpiše predsednik institucije, ki jih sprejme. Zakonodajni akti se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi. Nezakonodajne akte, sprejete v obliki uredb, direktiv in sklepov, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, podpiše predsednik institucije, ki jih sprejme. Uredbe, direktive, ki so naslovljene na vse države članice, pa tudi tisti sklepi, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi. O drugih direktivah in sklepih, v katerih je določeno, na koga so naslovljene, se uradno obvestijo naslovljenci, učinkovati pa začnejo s takšnim obvestilom.

  40. Soft law Podobno kot v drugih (mednarodnih) sistemih tudi v sistemu EU najdemo t.i. soft law. SL Gre za razne vire, ki formalno (de iure) sicer ne zavezujejo, vendar imajo praviloma precejšnjo neformalno oz. dejansko (de facto) relevantnost.

More Related