STROKOVNI DELAVCI: ŠŠS, RAZREDNIKI, ODDELČNI UČITELJSKI ZBORI.

1. Socialna in jezikovna vključenost otrok priseljencev – predstavitev modela PRIPRAVLJALNICE in učenje slovenščine kot drugega jezika Mojca Jelen Madruša, strokovna koordinatorica projekta, Osnovna šola Koper Tamara Himelrajh, multiplikatrorka Osnovne šole Tabor I, Maribor

2. STROKOVNI DELAVCI: ŠŠS, RAZREDNIKI, ODDELČNI UČITELJSKI ZBORI. STARŠI OTROK SOŠOLCI OSTALI ZAPOSLENI OSTALI UČENCI ŠOLE VODSTVO ŠOLE SPREJETOST VARNOST ŠOLSKO OKOLJE NAJ BO POZITIVNO NARAVNANO ZA SPREJEMANJE RAZLIČNOSTI IN DRUGAČNOSTI, TO NAJ BODO IZZIVI IN PRILOŽNOSTI ZA VSE.

4. UVAJALNICA Ureditev formalnosti pred vključitvijo v uvajalnico (dopisi staršem, skrbnikom, prijavnica s soglasjem).Namenjena sprejemu in uvajanju otrok in njihovih staršev v šolski prostor, novo okolje (vključevanje otrok in staršev). Obsega 20-urni program. Učencem da možnosti, da v maternem jeziku predstavijo državo od koder prihajajo. Ob različnih dejavnostih in igrah si pridobijo občutek varnosti in sprejetosti – pomembna dejavnika za uspešnejše vključevanje. Učenci in njihovi starši spoznajo šolo in učitelje-prednost v tem, da je uvajalnica na šoli, ki jo bo obiskoval učenec priseljenec.

5. Glede na število otrok, njihovo starost in poznavanje slovenščine izvajalci oblikujejo učne skupine. Mlajši otroci potrebujejo drugačne oblike in metode dela od starejših vrstnikov. Gre za učenje jezika skozi igro.Učenci drugega in tretjega VIO spoznavajo komunikacijske vzorce za osnovno sporazumevanje v slovenščini in usvajajo besedišče ob učnem gradivu ter izbranih umetnostnih in neumetnostnih besedilih.V uvajalnici so lahko otroci in starši, ki poznajo jezik otrok migrantov kot pomočniki in prevajalci.

6. NADALJEVALNICA – med šolskim letom- Učenci poznajo že nekatere delavce šole, ker so hodili v uvajalnico.- Ne razumejo ali slabo razumejo slovenski jezik, težje navezujejo stike.- Na novo se učijo slovenski in italijanski jezik, nekateri angleški.- Učni programi v njihovih državah niso enaki našim.- Počasi usvajajo učni jezik (do 7 let), razlagi snovi težje sledijo.- Ne poznajo kulture, navad in običajev v Sloveniji.- Pogosto imajo nižje ocene in slabši učni uspeh.- Prisotne so lahko osebnostne, čustvene ali vedenjske težave.

7. PRIPOROČILA ZA NUDENJE POMOČI Občutek varnosti in sprejetosti, pozitivna klima na šoli, v oddelku, skupini. Na šoli je učitelj-koordinator za učence priseljence. Ure pomoči iz slovenskega in italijanskega jezika (MŠŠ) 1. in 2. šolsko leto(strnjena ali nestrnjena oblika). Po potrebi individualna in skupinska oblika pomoči v nadaljnjih letih šolanja.Obiskovanje dopolnilnega pouka (pomoč pri vključevanju otrok). Vključitev otrok v jutranje varstvo in podaljšano bivanje ter druge interesne dejavnosti. Učenec je lahko neocenjen. Učencem pomagajo učenci “prevajalci”, tutorji. Učitelji organizirajo več individualnih stikov in pogovornih ur z učenci. Pri urah pouka imajo možnosti predstaviti se s svojim jezikom, s kulturo, z navadami, z običaji, s plesi in s pesmijo.

8. Učenec naj sedi tako, da dobro vidi na tablo in dobro sliši učitelja.Poudarek je na poslušanju in govorjenju.Prilagodimo mu čas vključevanja in komunikacije v razredu, v skupini z učiteljem in s sošolci.Uporabljamo didaktične pripomočke in gradiva (slikovni material, video-posnetke …)Razumevanje novih besed in pojmov sproti preverjamo.Besedila prilagodimo (krajša besedila).Organiziramo različne oblike sodelovalnega učenja (heterogene skupine).Pri pisnem izražanju učencu pomagamo z različnimi oporami, npr. z vprašanji, s ključnimi besedami, z miselnimi vzorci.Pri delu v razredu izhajamo iz njegovih močnih področij.Individualizacija in diferenciacija pri rednih urah pouka.

9. UČITELJI, KI POUČUJEJO SLOVENŠČINO KOT DRUGI JEZIKOblikujejo skupine glede na starost in predznanje razumevanja jezika posameznega otroka. Priporočljive homogene skupine po predznanju in hitrosti učenja jezika. Manjše skupine, kjer je učenec pri pouku čim bolj dejaven. Pripravijo letno pripravo za učenje slovenščine kot drugega jezika na dveh ravneh:1. raven: Učenci, katerih prvi jezik je od slovenščine bolj oddaljen (govorcem germanskih, romanskih, bolj oddaljenih slovanskih jezikov, npr. makedonščine). Učencem, ki še niso opismenjeni v latinici, namenimo pri pouku opismenjevanje v slovenščini.2. raven: Učenci, govorci (bližnjih) slovanskih jezikov, govorcem srbščine, bosanščine, hrvaščine.Pri učenju slovenščine uporabljajo lastno učno gradivo in priročnik h gradivu “Na poti k učenju slovenščine” in slikovno gradivo Slika jezika.Otroke spodbujajo k branju, k bralni znački z individualnim izborom knjig.

10. Niso učitelji učne pomoči posameznih predmetnih področij, sodelujejo z oddelčnim učiteljskim zborom učenca in s ŠSS.Se izobražujejo na področju medkulturnih kompetenc.Učitelji se izobražujejo in pridobivajo znanja za poučevanje slovenščine kot drugega jezika.Učitelj: se mora na pouk dobro pripraviti, imeti mora pozitiven in motivajoč odnos do poučevanja in učencev, pouči naj se o značilnostih prvih jezikov učencev, njihovi deželi, kulturi, navadah. Sposoben mora biti empatije - vživeti se mora v položaj učencev tujcev in opazovati njihovo odzivanje, počutje pri pouku ter pokazati razumevanje za težave, ki jih spremljajo pri učenju jezika in vključevanju v novo okolje. Pri delu naj bo ustvarjalen, v pouk naj vključuje različne oblike dela in različne didaktične pripomočke. Pri pouku govori v zbornem jeziku. (Mihaela Knez et.al.:Učni načrt:Tečaj slovenščine za dijake tujce. Ljubljana: 2010,str.7.)

11. Slovenščina:–s stališča družbe je prvi jezik (J1) tisti, ki ima prednost v večjezikovni skupnosti (Ferbežar 1997).– s stališča posameznika– kot prvi jezik (J1) je tisti jezik, ki se ga posameznik začne učiti kot prvega (v času) in je prvi po svoji pomembnosti– kot drugi jezik (J2)je sredstvo komunikacije, vzporedno s prvim jezikomin osvaja in uči se ga v okolju, kjer se ta jezik govoriPrimer:Učenci priseljenci, ki se v Slovenijo na novo priselijo, so v znanju slovenščine večinoma začetniki. S preselitvijo postane slovenščina njihov drugi jezik.– kot tuji jezik (TJ) jezik, ki se ga učimo v okolju, kjer ta ni običajno v uporabi (Pirih Svetina 2005)

12. KAKO JE S PRVIM IN DRUGIM JEZIKOM PRI OTROCIH PRISELJENCIH?Prvi jezik lahko pomeni tudi tisti jezik, ki ga najbolje obvladamo, po navadi je to materinščina, še zlasti, če v njem poteka tudi šolanje in se jezik razvije v vsej svoji funkcionalnosti, ni pa nujno, da tako tudi ostane – prvi jezik lahko postane tudi šibkejši jezik, ta pojav je pogost pri otrocih priseljencih, saj so deležni izobrazbe v drugem jeziku, ki zato postane vitalnejši. Učenci priseljenci se torej naravno srečujejo z vsaj dvema jezikoma, prvim (jezikom svojih staršev) in drugim (jezikom NOVEGA OKOLJA) .Šolanje ima na razvoj sporazumevalne zmožnosti v obeh jezikih ključen vpliv.(Knez 2012)

13. SPORAZUMEVALNA ZMOŽNOST – osnovna sporazumevalna zmožnost omogoča sporazumevanje na medosebni ravni – spoznavna/akademska jezikovna zmožnost doseže zmožnost uporabljati jezik kot inštrument mišljenja pri razreševanju problemov – za učinkovito usvajanje novih vsebin (znanj) ne zadostuje osnovna sporazumevalna zmožnost, temveč dobro razvita akademska jezikovna zmožnost rezultati raziskav: otrok, ki se z J2 sreča šele v šoli, naj bi potreboval pet do sedem let, da bi dosegel to raven (Nećak Lük: 2008)

14. Mednarodna primerljivost jezikovnih ravni − Program Slovenščina za tujce je vsebinsko primerljiv s šeststopenjskim skupnim evropskim jezikovnim okvirom (v nadaljevanju SEJO), ki ga je Svet Evrope (Odsek za jezikovno politiko) izdal v evropskem letu jezikov 2001.− SEJO je dokument, ki izčrpno opisuje zmožnosti, potrebne za sporazumevanje, z njimi povezane znanje/vedenje in spretnosti. Opredeljuje tudi ravni jezikovnega znanja, ki jih je šest – od najnižje A1 do najvišje C2, opisane v obliki t. i. opisnikov (deskriptorjev).− SEJO je namenjen vsem, ki se ukvarjajo s poučevanjem in/ali preverjanjem jezikovnega znanja oziroma jezikovne zmožnosti v neprvih jezikih.− SEJO velja za priporočilo, ne za predpis in je preveden v 31 jezikov. (Ferbežar 2009)−

15. NASLEDNJE TRDITVE KOT IZZIV NA DELAVNICIH S STROKOVNIMI DELAVCI:– »vsak učitelj je učitelj slovenščine«– izključne odgovornosti za učenje slovenščine kot J1 in J2 ne morejo nositi samo učitelji, ki so specialisti za jezike– učenci morajo usvojiti rabo jezika v vseh predmetno specifičnih situacijah– vsaka znanost ima svoj poseben jezik, svoj način komuniciranja, značilen za svojo stroko (Vogel 2008)

16. DELAVNICA ZA UDELEŽENCE NA REGIJSKEM USPOSABLJANJU1. Katere osebe imajo neposreden vpliv na otroke priseljence v šoli? 2. Kako lahko strokovni delavci pomagajo na poti razvijanja sporazumevalnih zmožnosti otrok priseljencev? 3. Kako prilagoditi učno snov in obstoječe delavne liste v učbenikih? 4. Kako se lahko medpredmetno povezujemo tudi pri učenju slovenščine kot drugem/tujem jeziku?